Psalms 78

78. Poglavje

1{Pouk Asafov.} Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj, nagnite uho svoje govoru mojih ust. 2V prilikah odprem usta svoja, razglasim uganke iz starih časov. 3Kar smo slišali in spoznali, kar so nam pripovedovali očetje naši, 4ne bomo prikrivali njih otrokom, pripovedujoč naslednjemu rodu preslavna dela Gospodova in moč njegovo in čuda njegova, ki jih je storil. 5Kajti ustanovil je pričevanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, kar je zapovedal očetom našim, da naj jih oznanjajo svojim otrokom. 6Da to spozna naslednji rod, otroci, ki bodo rojeni, in ti vstanejo ter pripovedujejo otrokom svojim: 7Upanje svoje da naj stavijo na Boga in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove. 8In ne bodo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen, rod, ki ni obrnil v pravo smer srca svojega in čigar duh ni bil zvest Bogu mogočnemu. 9Sinovi Efraimovi, lokostrelci oboroženi, so obrnili hrbte ob času bitve. 10Ohranili niso zaveze Božje in so se branili hoditi po zakonu njegovem, 11pozabivši dejanja njegova in čudovita dela njegova, katera jim je bil pokazal. 12Delal je čuda pred njih pradedi v deželi Egiptovski, na polju Zoanskem. 13Razklal je morje in peljal jih čez, in postavil je vode kakor jez. 14In spremljal jih je z oblakom po dnevi in vso noč s svetlobo ognja. 15Razklal je skale v puščavi in jih je obilo napojil kakor iz globočin. 16Potoke je izpeljal iz skale in storil, da so vode tekle doli kakor reke. 17Vendar so še dalje grešili zoper njega, upirali se Najvišjemu v pustinji. 18In izkušajoč Boga mogočnega v srcu svojem, so zahtevali jed po svojega srca želji. 19In grdo govoreč zoper Boga, so rekli: Ali bi mogel Bog mogočni pripraviti mizo v tej puščavi? 20Glejte, ob skalo je udaril, da so tekle vode, in potoki so se udrli – ali bo mogel dati tudi kruha ali pa oskrbeti mesa ljudstvu svojemu? 21Zato se je Gospod, ko je to slišal, razsrdil, in ogenj se je vnel zoper Jakoba in tudi jeza se je kadila zoper Izraela. 22Ker niso verovali v Boga in niso upali v rešenje njegovo. 23In vendar je zapovedal oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška, 24in dežil nanje mano za jed in jim dajal žito nebeško. 25Kruh močnih je jedel človek; brašna jim je pošiljal dositega. 26Zagnal je vzhodni veter na nebu in z močjo svojo je pripeljal jug, 27in je dežil nanje meso kakor prah in kakor morski pesek ptiče krilate, 28metal jih je med njih šatore, okoli njih prebivališč. 29In jedli so in bili so zelo nasičeni, in česar so poželeli, jim je prinesel. 30Še se niso iznebili poželenja svojega, še jim je bila jed v ustih, 31ko je jeza Božja vzplamtela proti njim in morila med močnimi izmed njih in pokončavala mladeniče Izraelove. 32Ob vsem tem so še grešili in niso verovali v čudovita dela njegova. 33Zato je storil, da so v ničevosti potekali njih dnevi in njih leta v naglici. 34Ko jih je pobijal, tedaj so povpraševali po njem, in so se izpreobrnili ter zjutraj že iskali Boga mogočnega, 35spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni, Najvišji, njih odrešenik. 36Tedaj so ga z usti svojimi dobrikali in z jezikom svojim so se mu lagali, 37a njih srce ni bilo utrjeno pri njem in niso se izkazali zvesti zavezi njegovi. 38Toda on je usmiljen, odpušča krivico in ne pokončuje; in mnogokrat je ustavil svoj srd in ni vnemal vse jeze svoje. 39Spominjal se je namreč, da so meso, sapa, ki gre in se ne vrne. 40Kolikokrat so se mu uprli v puščavi, so ga žalili v samoti! 41Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega. 42Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca, 43ko je v Egiptu delal znamenja svoja in čuda svoja na polju Zoanskem. 44V kri je izpremenil njih potoke, da niso mogli piti tekočih vod svojih. 45Poslal je nanje pasje muhe, ki so jih žrle, in žabe, ki so jih ugonabljale. 46In dal je njih sadež cvrčku, in kobilici, kar so s trudom posejali. 47Uničil je s točo njih trte in smokve njih z mrazom. 48Izročil je toči tudi njih živino in njih črede bliskom. 49Izpustil je nanje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, celo krdelo angelov nesreče. 50Prosto pot je napravil svoji jezi, smrti ni ubranil njih duš in življenje njih je izročil kugi. 51In udaril je vse prvorojence v Egiptu, prvino moči v šatorih Hamovih. 52Svoje ljudstvo pa je odpeljal kakor ovce, in vodil jih je kakor čredo po puščavi. 53In peljal jih je varno, da se jim ni bilo bati, a njih sovražnike je pokrilo morje. 54Pripeljal jih je do meje svetišča svojega, gore te, ki si jo je pridobila desnica njegova. 55Izgnal je izpred njih obličja narode in jih je po žrebu razmeril Izraelu v posest in v njih šatorih je dal prebivati Izraelovim rodovom. 56Vendar so izkušali Boga Najvišjega in se mu upirali in pričevanj njegovih se niso držali. 57Temuč obrnili so se in nezvesto ravnali kakor njih pradedje, obrnili so se kakor lok, ki strelja napačno. 58Dražili so ga z višavami svojimi in s podobami malikov svojih so razvneli gorečnost njegovo. 59Slišal je Bog in se razsrdil, in Izrael se mu je silno zastudil. 60In zapustil je prebivališče v Silu, šator, ki ga je bil postavil med ljudmi. 61In dal je v sužnost svojo moč in slavo svojo zatiralcu v pest. 62Izročil je meču ljudstvo svoje in zoper dedino svojo se je razsrdil. 63Ogenj je požrl mladeniče njegove, in devicam njegovim se ni pela svatovska pesem. 64Duhovniki njegovi so padli pod mečem, in vdove njegove niso mogle žalovati. 65Tedaj se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor junak, ki vriska od vina. 66In udaril je sovražnike svoje od zadaj, sramoto večno jim je naložil. 67Zavrgel je pa šator Jožefov in rodu Efraimovega ni izvolil. 68Temuč izvolil je rod Judov, goro Sionsko, ki jo je ljubil. 69In sezidal si je enako nebeškim višavam svetišče svoje, enako zemlji, ki jo je utrdil na veke. 70In izvolil je Davida, hlapca svojega, vzemši ga iz ovčje ograje; 71izza doječih ga je pripeljal, da bi pasel Jakoba, ljudstvo njegovo, in Izraela, dediščino njegovo. 72Ki jih je pasel po poštenosti srca svojega in vodil jih je z obilo razsodnostjo svojih rok.